Milica
Militia
1945. - 1991.
nazaj  back

Miličniki prometniki na otvoritvi ceste Trojane - Vransko, 1962.

 

      Prva slovenska vlada je bila sicer ustanovljena že 5.maja 1945 v Ajdovščini, vendar pa so bili nekateri ministrski resorji dokončno formirani šele v letu 1946. To je veljalo tudi za ministrstvo za notranje zadeve. Za prvega povojnega ministra je bil sicer že leta 1945 imenovan Zoran Polič.

 

 

 

Prva povojna miličniška uniforma uvedena leta 1946

 

     Narodna vlada je poklicala vse nekdanje državne uslužbence, da se javijo na starih delovnih mestih, vendar niso bili vsi sprejeti. Začelo se je preverjanje njihovega ravnanja med okupacijo. Delovna mesta so obdržali le tisti, ki so dokazali privrženost narodnoosvobodilnemu boju. Tisti, ki niso uspešno prestali preverjanja, so bili odpuščeni ali pa upokojeni. Iz arhivov je možno razbrati, da je bila sprejeta približno tretjina mož, ki je varnostne naloge opravljala že v Kraljevini Jugoslaviji.  Možje, nekdanji in novo sprejeti kadri, so bili razporejeni po delovnih enotah ministrstva za notranje zadeve -v kabinet, kriminalni odsek, odsek za pobijanje špekulacije, pravni odsek, odsek za narodno zaščito, odsek za gasilstvo, odsek za anagrafijo, odsek za šolstvo itd. Kasneje se je ministrstvo reorganiziralo v tri oddelke: obči, personalni in oddelek za narodno (javno) varnost. Slednjega so sestavljali: odsek za narodno milico, kriminalni odsek, odsek za pobijanje špekulacije in odsek za gasilstvo.

  

      Po vzoru organiziranja varnostnih služb v sosednjih jugoslovanskih republikah, se je tudi v Sloveniji, namesto imena NARODNA ZAŠČITA uveljavilo ime NARODNA MILICA. Izjema je bila le Primorska, kjer so zadeve potekale nekoliko drugače.

 
 

Zanimivost:

 

Vsak miličnik je moral pred začetkom nastopa službe svečano priseči. Besedilo prisege iz leta 1946, ki jo je v 45. členu predpisal Zakon o narodni milici se je glasila: »Jaz (ime in priimek) prisegam pri svoji časti in življenju, da bom svojo službo opravljal po zakonih in ukazih nadrejenih mi starešin vestno, požrtvovalno in nepristransko; da bom discipliniran in da bom brezpogojno izvrševal ukaze nadrejenih mi starešin; da bom varoval uradne tajnosti in da bom na vsakem mestu varoval ugled narodne milice. Prisegam, da bom budno varoval pridobitve narodnoosvobodilnega boja in ustavni red -ljudsko oblast ter bratstvo in enotnost naših narodov, da bom zvesto izpolnjeval dane mi naloge zaradi okrepitve in razvoja teh pridobitev in da bom do zadnjega diha zvest narodu in svoji domovini Federativni ljudski republiki ]ugoslaviji. Če prekršim to svojo slovesno prisego, naj me zadene neusmiljena kazen vojaškega zakona, splošno sovraštvo in prezir naših narodov in prekletstvo domovine.«

 
Posebnost na Primorskem
 

Kačič Avrelij, zaščitnik v STO-ju leta 1948 z značilno uniformo in oznako na kapi

      Kot  je bilo že omenjeno, je razvoj milice v slovenski Istri potekal drugače. Na  Primorskem se namreč takratna  Italija in Jugoslavija nista mogli dogovoriti glede nerešenega tržaškega vprašanja, čemur je po končani vojni pod pokroviteljstvom zavezniških sil (Anglo – Američanov), sledilo formiranje cone A in cone B. Cona  A je bila pod nadzorom  zavezniških sil, cona B se je sicer politično in drugače močno nagibala k jugoslovanski strani, vendar pa je bila primorana ohranjati neke vrste navidezno nevtralnost, oz. ne samoumevno pripadnost k jugoslovanski državi. Med obema conama je potekala mejna črta.Obe coni sta vključevali mesto Trst z zaledjem, kakor tudi precejšen del slovenske in hrvaške Istre. Leta 1947 je  bilo po podpisu pariške mirovne pogodbe vspostavljeno t.i. » Svobodno tržaško ozemlje » ( STO ), katero naj bi vključevalo obe coni, imelo pa naj bi tudi poseben status. STO – ju naj bi prvotno načeloval guverner, vendar pa celotna zadeva nikakor ni hotela zaživeti. Predvideno je tudi bilo, da bi se notranje meje med obema conama ukinile, vendar tudi do tega ni nikoli v resnici prišlo.

 
 

      Naj se vrnemo k coni B, ki je kot je bilo rečeno simpatizirala z Jugoslavijo in si seveda tudi močno prizadevala, da bi čimbolj sledila usmeritvam jugoslovanskega političnega vodstva. Za red in varnost znotraj cone je skrbela NARODNA ZAŠČITA, ki je  po končani vojni, tako kot drugod po Sloveniji prevzela nase skrb za javno varnost. Pripadniki narodne zaščite so v coni B opravljali vse vrste varnostnih nalog; od splošne javne varnosti, raziskovanja kaznivih dejan, do varovanja meje na kopnem in morju. Glede na zgoraj omenjene posebnosti, pa je ta služba kljub svoji  pro – jugoslovanski usmerjenosti bila le nekoliko drugače organizirana. Ta drugačnost se je kazala tudi že po samem videzu zaščitnikov, saj so le-ti nosili drugače krojene uniforme, pa tudi oznake. Tudi samo ime NARODNA ZAŠČITA, se na tem območju ni spremenilo v narodno milico, temveč je ostalo v veljavi praktično vse do leta 1954, ko je bila dokončno formirana meja med Jugoslavijo in Italijo. S tem se je cona B dokončno priključila k matični državi Sloveniji, oz. tedanji Jugoslaviji. Zaščitniki so tako postopoma postali sestavni del, znotraj jugoslovanske države že uveljavljene narodne milice. Seveda so s tem dokončno prevzeli tudi vse jugoslovanske predpise, ustrezno opremo, uniformo, oznake..itd.

 

Zanimivost:

 

      Pripadniki NZ v STO-ju oz. v coni B so nosili na kapah posebno kokardo.Ta je bila sestavljena iz jugoslovanske in italijanske zastave,  ki se  v obliki črke  »V» združujeta v peterokrako rdečo zvezdo, obdano z vencem.  Tako so simbolično želeli prikazati enakost in nepristranskost do vseh živečih pripadnikov znotraj območja cone B.  V tej zvezi  velja tudi omeniti, da so bili v zgodnji fazi nastanka tega posebnega območja vsi uradni dokumenti pisani v treh jezikih (slovenski, hrvaški in italijanski). Prav tako so bili v vrste  NZ   vključeni lojalni pripadniki vseh avtohtonih narodnosti, torej poleg Slovencev in Hrvatov, tudi Italijani.

 

 

Kokarda, ki so jo nosili na kapah zaščitniki v coni B, »Svobodnega tržaškega ozemlja»

 

      Leta 1997 je bilo na  temo NZ v slovenski Istri, na pobudo Postaje pomorske policije iz Kopra,  zbrano dokaj obsežno gradivo, ki je bilo urejeno in javnosti predstavljeno na odmevni razstavi v koprskem pokrajinskem muzeju. Pretežni del zbirke sedaj hrani Postaja pomorske policije, in sicer v muzejski sobi, ki se nahaja v prostorih pomorskega mejnega prehoda v Piranu.

 

Obdobja sprememb v notranjem organiziranju MILICE:

 

      Narodna milica, ki je nadomestila narodno zaščito je opravljala klasične policijske naloge: Varovanje življenja ljudi in njihovega premoženja, prijemanja storilcev kaznivih dejanj in vzdrževanja javnega reda in miru. Ustanovljene so bile enote splošne milice, prometne, gasilske industrijsko-zavodske in kasneje še gozdne milice. Za varovanje državne meje so bile zadolžene enote t.i. » pograničnega poverjeništva «, ki pa niso bile sestavni del milice, temveč službe državne varnosti. Do sredine 50. let so se od zgoraj naštetih ustanovljenih enot ohranile le še splošna in prometna milica. Ostale enote so bile razpuščene, oz. so se preformirale v druge službe, kot naprimer v gasilske poklicne enote, gozdarsko službo, službo za varovanje objektov, itd.

 
   

Obisk miličnikov prometnikov v Mokronogu, 1960.

Štafeta

 

      Leta 1956 je milica z novim zakonom o notranjih zadevah, postala sestavni del organov za notranje zadeve. Njena temeljna enota je postala postaja ljudske milice. Pomembno pri tem je tudi, da poslej milica ni bila več vojaško organizirana. Vsaka operativna služba je sedaj dobila samostojno upravo, in sicer: upravo državne varnosti, javne varnosti in upravo ljudske milice. Uprava javne varnosti je pokrivala področje kriminalitete, izvrševanje kazni, javni red in mir in prometno varnost. Uprava ljudske milice pa je skrbela za organizacijo in operativo.Položaj operativnih služ se je v naslednjih letih še krepil, saj so morali imeti vsi organi za notranje zadeve poleg službe milice še službo za zatiranje kriminalitete. Ustanavljati so se pričele tudi krajevne pisarne, ki so bile primerljive z današnjimi policijskimi pisarnami, poleg splošnih policijskih postaj pa so bile ustanovljene še postaje s posebnim delovnim področjem, kot  postaja ljudske milice za cestni promet, železniška postaja milice, godba milice in pa varnostni vod.

 

      Naslednjo veliko prelomnico je prineslo leto 1967. Afera »Rankovič» je prinesla temeljite reorganizacijske spremembe. Enote  »pograničnega poverjeništva», ki so bile zadolžene za varovanje državne meje so bile razpuščene, namesto njih pa so se pričele ustanavljati enote mejne milice po vsej tedanji državi. Tako so tudi v Sloveniji nadzor nad prehodom državne meje na mejnih prehodih, prevzele te enote. Istega leta je Slovenija dobila svoj prvi republiški zakon o notranjih zadevah, s katerim so organi za notranje zadeve prešli pod njeno pristojnost. Pred tem so bili namreč v pristojnosti zveznega sekretariata za notranje zadeve v Beogradu. Tu se je poslej odločalo le še o uniformi, oborožitvi, in uporabi prislnih sredstev. Leta 1972 pa so tudi ta področja prešla pod republiško jurisdikcijo. Pod zvezno je ostala samo še uprava državne varnosti. Prejšnja tajništva za notranje zadeve so se preoblikovala v uprave javne varnosti, in sicer v Celju, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici in Novem mestu.

 

Patruljni čoln M-44 v Kopru, 1974.

Prometna patrulja Postaje milice Novo Mesto, 1975.
 

      V osemdestih letih se je zgoraj naštetim upravam priključilo še pet novih: Trbovlje, Slovenj Gradec, Postojna, Krško in Ljubljana okolica.  Organizacija služb in dela se je sproti prilagajala družbenim in varnostnim razmeram. Izoblikovale so se še nekatere nove službe kot naprimer specialna enota, vadbeno – oskrbni center, itd. Z novim zakonom o notranjih zadevah leta 1980, so se uprave javne varnosti preimenovale v uprave za notranje zadeve.

 

      Tako smo si Slovenci postopoma izoblikovali svojo milico, ki je morala prestati številne spremembe in reorganizacije. Od leta 1946 do 1980 je kar osem zakonov spreminjalo položaj organov za notranje zadeve. Leta 1990, s sprejetimi ukrepi novo izvoljenega demokratičnega parlamenta, pa si je Slovenija dokončno zagotovila popolno suverenost nad lastnimi organi za notranje zadeve. Kot zanimivost; tega leta je bilo v organih za notranje zadeve zaposlenih 7.061 oseb, od tega 4.409 uniformiranih miličnikov in 439 kriminalistov.

 

 
 
Nekaj najznačilnejših oznak, ki so jih nosili pripadniki slovenske milice

Zbirka: Kokošar