Kraljevina Jugoslavija

Kingdom of Yugoslavia

1918 - 1941.  

nazaj  back

 

      Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske je Slovenija v novo nastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev vstopila ne samo s svojo vojsko, temveč tudi s svojimi orožniki. Po podatkih iz leta 1918 so policisti in orožniki sodelovali z generalom Rudolfom Maistrom, ki so mu bili kot vojaškemu poveljniku celo podrejeni, in zagotovili, da sta severna Štajerska in južna Koroška ostali v Sloveniji. Za Slovenijo pa je bila izgubljena Primorska in del Notranjske, ki je po rapalski pogodbi pripadla Italijanom. Slovenski orožniki so bili podrejeni deželnemu orožniškemu poveljstvu v Ljubljani. Narodna vlada SHS je prevetrila tako orožniške kot policijske vrste in odpustila vse, ki niso bili slovanskega izvora. Odpuščene Nemce, Italijane in Madžare so večinoma nadomestili slovenski fantje, ki so prišli iz Trsta, Goriškega in Istre. S centralizacijo Kraljevine Jugoslavije in poenotenjem orožništva -med predeli novonastale države so bile precejšnje razlike v organizaciji in delovanju najštevilnejše sile javne varnosti so slovenski orožniki postajali vse bolj podrejeni Beogradu, kjer sta zanje skrbeli kar dve ministrstvi: notranje ministrstvo in ministrstvo za vojsko in mornarico. Prvo je odločalo o uporabi, strokovnem usposabljanju in opremljanju, drugo pa je bilo pristojno za disciplino, osebna razmerja, vojaški pouk in oborožitev.

 

      Tudi v Kraljevini je bila osnovna organizacijska enota orožniška postaja, ki je bila lahko tudi samo začasna, na primer v planinskih predelih ali turističnih krajih. Ponekod so poznali samo stalne orožniške patrulje, pri čemer je šlo za nekaj mož, ki so prebivali v določeni hiši in patruljirali na predvidenem okolišu. Na sedežih okrajev so bili orožniški vodi. V osmih mestih pa so bile orožniške čete in v Ljubljani orožniško polkovno poveljstvo. Število enot se je ves čas obstoja kraljevine spreminjalo, menjali so se tudi sedeži nekaterih enot. Beograd je številčnost moštva in enot določal glede na pomembne okoliščine v kraljevini in zunaj nje, na primer glede na varnostne razmere, proračun, bivanjske možnosti ipd.

      Poleg orožnikov je po razpadu AO monarhije nova oblast podedovala tudi stražnike. Ti so bili v Celju, Mariboru in Ptuju . V Ljubljani je bila ustanovljena državna policijska direkcija. Večji del moštva so predstavljali sicer stražniki, po drugih slovenskih občinah pa so delovale t.i. javne straže. Večino stražniškega moštva so predstavljali nekdanji redarji (kakor so tudi imenovali stražnike) iz Primorske, Istre in Koroške. Iz njihovih vrst so prišli tudi najpomembnejši varnostni »šefi«, ki so izdelali načrt o enotni ureditvi varnostne straže, katerega je maja 1921 potrdil minister za notranje zadeve.

 

Policijski stražnik

      Varnostna straža je bila uniformirana, oborožena in po vojaškem vzoru organiziran enoten stražni zbor. Njene temeljne naloge so bile pomoč pri vzdrževanju javnega reda in miru, skrb za javno varnost in izvrševanje veljavnih zakonov. Osrednje poveljstvo oziroma po letu 1930 policijska uprava, ki je skrbela za državno policijsko stražo v Sloveniji, je bila v Ljubljani. Oktobra 1930 je namreč kralj Aleksander izdal Zakon o državnih policijskih uslužbencih, s katerim so se varnostne straže preimenovale v državne policijske straže in ki je enotno uredil njene naloge in organiziranost. Ljubljani je bilo podrejeno devet postaj policijske straže in policijska konjenica. Moštvo so tvorili stražniki in detektivi. V večjih mestih so bila vzpostavljena predstojništva mestne policije, na primer v Celju in Mariboru. Nekatera druga slovenska mesta so imela mestno policijo, vendar se je njihovo število spreminjalo, saj je o tem odločal neposredno notranji minister v Beogradu. Ljubljanske stražnike je v celoti financirala država, predstojništva v Celju in Mariboru je financirala le delno, vsa druga mesta so morala svojo policijo vzdrževati sama.Policijska uprava Ljubljana in predstojništvi mestne policije v Mariboru in Celju so imeli status državnega krajevnega oblastva 1. stopnje, kar je pomenilo, da so lahko izdajali pravne akte s področja javne varnosti.        V Dravski banovini, kamor je spadala tudi Slovenija, je bilo konec leta 1940, ko sta bila nacizem in fašizem že na osvajalnem pohodu, 405 policijskih stražnikov. Na tleh Kraljevine Jugoslavije se je druga svetovna vojna začela nekoliko kasneje, z bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941.

 
 

Zanimivost:

      Zaobljuba orožnikov se je glasila: »Prisegam in se rotim pri Bogu Vsemogočnem in svoji časti, da hočem zvesto in z vso dušo, z vsem svojim srcem, z vso voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov kot ljudski in zakoniti oblasti. Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in svojim roditeljem, da hočem odredbe Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov brezpogojno, povsod, v vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazu predpostavljenih zapovednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, moč in slavo naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!«

Vir: Čelik, 2001

      Mnogi slovenski policijski stražniki niso bili naklonjeni nacistični ideologiji, o čemer priča dogodek v Mariboru leta 1938. Privrženci nacistov so se želeli udeležiti referenduma v avstrijskem Gradcu, ki ga je Adolf Hitler razpisal po okupaciji Avstrije. Tja naj bi se odpeljali z vlakom. Že pred odhodom vlaka so pozdravljali z nacističnim pozdravom. Mariborska policija pa je odhod vlaka dovolila šele, ko so vse nacistične privržence odstranili iz vagonov.

 
 
 

Zbirka g. Nebojše Milanovića    Collection Milanović

 

Policijska šapka M 1939

Častnička kokarda Kokarda visokih uradnikov
narednik-vodnik   ministrstva in finančne straže
 
Orožnik častnik Narednik druge klase Narednik druge klase
(Žandarmerijski oficir) 1920. - 1939. 1939. - 1941.
 
Nekaj detaljev orožniške (žandarmerijske) uniforme v Kraljevini Jugoslaviji